Invazivne vrste

ZLATI KORESELJ (vse dimenzije)…………….2,5 EUR

Nad 20 rib pripeljemo brez stroškov prevoza kamorkoli v Sloveniji

Predstavitev nekaj najbolj znanih tujerodnih vrst.

Zlati koreselj (Carassius auratus)


Zlati koreselj oziroma bolje poznan kot zlata ribica, originalno izhaja iz južnega dela Kitajske, natančneje iz spodnjega dela reke Jangce, kar kažejo genetske analize po materni liniji. Genalogične raziskave pa kažejo, kar tudi potrjujejo zgodovinski zapisi, da je udomačitev potekala v mestu Hangzhou, ki se nahaja v provinci Zhejiang (Wang in sod. 2013). Prvi dokumentirani zapisi izhajajo iz leta 960 v času dinastije Sung. Obarvane (oranžne) primerke so začeli spuščati v budistične ribnike usmiljenja in ti primerki naj bi predstavljali boljše dejanje kot naravno (rjavo) obarvani primerki. V 12. stoletju so zlati koreslji postali udomačeni in postali pogosti v vrtnih ribnikih bogatih posestnikov. Konec 13. stoletja do začetka 15. stoletja so začeli zlate koreslje gojiti v steklenih posodah, podobnim današnjemu akvariju. Čez čas so nastale razne barvne variacije, ki so popularne še danes (Balon 2006).

Zlata ribica izjemno vpliva na spremembo habitata. Eden od problemov je, ker se opušča tradicionalen način upravljanja s kali (beri: kali so antropogeno sladkovodno mokrišče). Imeli so položen pristop, da je lahko živina iz njih pila. Danes se to opušča in nekateri ljudje kale vidijo, kot dober primer »okrasnega« ribnika. Tako ljudje iz vidika estetike ali iz vidika neuporabnosti, domače živali vnesejo v okolje. Dejstvo pa je, da so kali izjemno pomemben habitat za veliko število vrst. Velik negativen vpliv ima na Lissotriton vulgaris (navadni pupek – v Sloveniji so vse dvoživke zavarovane), saj se Carassius auratus auratus lahko prehranjuje z njihovimi jajčeci in ličinkami ter rastlinjem. Le-tega je posledično vedno manj, poruši se celotni prehranjevalni splet in kal dobi slabo samočistilno sposobnost. Na splošno se veliko vrst živali, kjer je prisoten zlati koroselj, umakne. Tako se osiromaši celoten ekosistem (Rosić 2014).

 

Popisana sklednica (Trachemys scripta)


Popisana sklednica izvira iz Vzhodne Amerike in severnovzhodne Mehike (Scalera 2006). Po podatkih se v Sloveniji njihovo število povečuje, najverjetneje zaradi vnosa vrste s strani človeka, obstaja pa tudi možnost uspešnega razmnoževanja pri nas (Krofel in sod. 2009). Negativni vpliv želve rdečevratke je dobro poznan, saj močno vpliva na ekosistem, ker je kompetitorska z našo edino avtohtono sladkovodno želvo – Emys orbicularis
(močvirsko sklednico) (Tome 2003). Kompeticija se odvija glede hrane, prostora za sončenje ter prostora za gnezdenje. Možen je tudi prenos raznih parazitov in bolezni (Scalera 2006). Na nekaterih območjih pa vrste Emys orbicularis niso več našli, kar lahko nakazuje na lokalno izumrtje (Krofel in sod. 2009).

Načini vnosa v naravo

Pri nas je najpomembnejši faktor človek, ker predstavlja glaven način vnosa vrst v divjino in ravno zato je pomembno učinkovito ozaveščanje javnosti o negativnih posledicah izpuščanja invazivnih vrst živali nazaj v okolje, ker predstavljajo kompeticijo (npr. za hrano in habitat), kot tudi predatorja avtohtonim vrstam. Še dandanes velja v splošnem javno prepričanje, da bodo tako pomagali vrstam ali naredili dobro za posameznega ljubljenčka, ne da bi se zavedali grožnje za naše avtohtone oz. domorodne vrste.

Wittenberg in Cock (2001) sta opisala štiri možnosti, kako se lahko zatre tujerodne vrste, in sicer: preventiva, zgodnje odkritje, zatiranje in kontrola. Ker je v našem primeru za preventivo in zgodnje odkritje prepozno, se osredotočamo na zatiranje, torej ulov vrst in kontrolo tako, da vzpostavimo sledljivost živalim z biometričnim čitalcem. V kasnejšem obdobju se bomo lahko osredotočili tudi že na samo preventivo ter zgodnjo odkritje, saj je naša glavna prioriteta, da se tujerodne in invazivne vrste ne znajdejo ponovno v okolju.

 

Vir:

Kosem J., Biometrični čitalec kot orodje za sledljivost invazivnih živali: Poročilo_1
Poročilo. Koper, Univerza na Primorskem, FAMNIT, Študijski program: Biodiverziteta, 2015